Ko smo v mojih najzgodnejših letih poletovali na morskem nabrežju in je odrasel del familije odplaval proti obzorju, je na obali ostalo dvoje ročic in dvanajst Pionir flomastrov. Ko so se plavajoči dotaknili sonca, spremenili smer in naposled pomahali izza tančic morskih trav, je bila obala porisana. Tam nekje se najbrž začenja rod kameradov.
Kameradi so sicer to postali šele nekaj dekad kasneje, spet pod nekimi borovci, ko je nekaj Čehov pred mano zagledalo kopico glav in je njihov dedek pomignil: "Ooo, kamarádi!" Nekaj iz tiste prve ekipe jih je še vedno pri meni ...
... in eden je pri Jerneji in Mihu.
Potem je tu kakšen, ki bi se ga lahko restavratorsko osvežilo, pa je povsem prav, da je tak, kot je. (Snežne nevihte, poletna grmenja, sončni izlivi, biči sodre in blazinice rose so obraze ostalih izbrisali v nema, nevidna obličja. Pa naj tudi oni ostanejo, kakršni so.)
Prihajajo novi. Njihovi obrazi se izvijajo iz kamnov reke, ki mi je najbližja. (Pustiti, da poteze in barve same sledijo nečemu, kar je v kamen že vtisnjeno, a očesu nevidno in umu nesluteno, spet in spet preseneti. Tedaj tisti, ki ga srečaš, nikoli ni enak predpostavljeni zamisli o njem.)
Potem legajo v travo, se naslanjajo na drevesa, se gugajo na stolih, kukajo skozi okna. Ponoči govorijo, dobivajo noge in plešejo kolo. Ko sanjamo, so najbolj resnični, se zdi.
In iz roda v rod gre nova pot, častna kameradska, da je tako!
