Nekje na meji / At some border

... tudi beštijica.

Florizmi / Florisms

V pokrajini so že zaplate, kamor nikoli ne posije sonce. Steklenijo v večno nekajmesečno zmrzal - zdi se, da če se tam ustaviš in puhneš toplo sapo v zrak, jo hlad počasi povleče vase in te zanjo prilepi nase ali na otrdelo lubje zimske jablane. Raje po vrhovih sledim soncu. Se privijam k zakurjeni peči (dokler ne zadiši po zažgani volni). Rišem in mislim florizme.

(Skupaj z originalnimi knjižnimi ilustracijami so do začetka januarja del razstave v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani. Prisrčno povabljeni na ogled.)

Crispy winter time with low shining sun discovers red shadows in my hair. Fingers are freezing, they are hidden deep in the pockets. There is fire in the stove. My back on the stove. Florisms on paper and in my mind.

111 ptičic in še kakšna / 111 birds and more

... in najlepše zavese.

... and the loveliest curtains.

Jesenske lune / Harvest moons

Med tihimi, kot ta gib počasnimi vzhajanji kroži, sijoča, da je kaj. Čeprav so jo včerajšnjo noč zakrivali oblaki in čeprav se je v trenutkih razmakov med njimi hladnobelo mesečinila, sem jo slutila rdečo. Rdečo, da je kaj. In prav nič tiho. Takole se je oglašala. (Nič čudnega, da mi je z vrtiljaka nepričakovano padla na mizo, med dlani, iz potez.)

Unexpected visit, the moon on my desk, in my hands, on the canvas, so very red, although what could be seen was only its silvery white light among the heavy clouds, yet so very red, and so very songful. 

. . . . .

Šepet / A Whisper

VELIKO ŠTEVILO

Štiri milijarde je ljudi na zemlji,

a moja domišljija je kot nekdaj.

Slabo se znajde v velikih številih.

Še zmeraj jo gane posameznost.

Frfota v temi kot sij svetilke,

pokaže le obraze, ki so bliže,

vse drugo je spregledano,

nenadomestljivo, nepojmljivo.

Tega pa bi si še sam Dante ne zapomnil,

a kaj šele, če nisi kakor on.

Čeprav bi mi vse muze pomagale.

Non omnis moriar - prezgodnja zaskrbljenost.

Ali pa res vsa živim in ali to zadošča?

Nikoli ni zadoščalo in tem manj danes.

Izbiram in zavračam, drugo ni mogoče.

A to, kar zametujem, je številnejše,

gostejše je in bolj vsiljivo kot kdajkoli.

Za ceno nepopisnih izgub - le pesem, vzdih.

Na glasen klic odzivam se s šepetom.

Koliko zamolčim, tega ne bom izdala.

Miška ob vznožju rodne gore.

Življenje traja kakor sled krempeljca na pesku.

Še moje sanje niso obljudene, kot bi se spodobilo.

Več je samote v njih kot vrveža in množic.

Za hip se v njih pojavi kdo, ki je že zdavnaj mrtev.

Na kljuko kdaj pa kdaj pritisne roka.

Prazna hiša je obraščena s prizidki odmeva.

S praga pohitim v dolino,

tiho, kot nikogaršnjo, prav nesodobno.

Od kod se ta prostranost jemlje v meni - 

res ne vem.

(Wisława Szymborska, prev. Rozka Štefan)

A LARGE NUMBER

Four billion people on this earth,
but my imagination is the way it's always been:
bad with large numbers.
It is still moved by particularity.
It flits about the darkness like a flashlight beam,
disclosing only random faces,
while the rest go blindly by,
unthought of, unpitied.
Not even a Dante could have stopped that.
So what do you do when you are not, 
even with all your muses on your side?

Non omnis moriar - a premature worry.
Yet am I fully alive, and is that enough?
It never has been, and even less so now.
I select by rejecting, for there's no other way,
but what I reject, is more numerous,
more dense, more intrusive than ever.
At the cost of untold losses - a poem, a sigh.
I reply with the whisper to a thunderous calling.
How much I am silent about I can't say.
A mouse at the foot of mother mountain.
Life lasts as long as a few lines of claws in the sand.

My dreams - even they are not as populous as they should be.
There is more solitude in them than crowds or clamor.
Sometimes someone long dead will drop by for a bit.
A single hand turns a knob.
Annexes of echo overgrow the empty house.
I run from the threshold down into the quiet
valley seemingly no one's - an anachronism by now.

Where does all this space still in me come from - 
that I don't know.

(Wisława Szymborska)

 

. . .

Vhod / A Doorway

"Vhod" (akril in svinčnik na papirju, 20 x 30 cm, v okvirju 30 x 40 cm)

"A Doorway" (acrylic and pencil on paper, 20 x 30 cm, framed 30 x 40 cm)

(Meanwhile, Contrapunctus I, Bach and Gould.)

valovalovalovalova / wavewavewavewa

"Morska deklica in korala" (akril na papirju, 13 x 17 cm, v okvirju 21 x 30 cm)

"A Coral and The Core" (acrylic on paper, 13 x 17 cm, framed 21 x 30 cm)

Pod najtanjšo kožo / Under the thinnest skin

"Listanje" (akril in svinčnik na papirju, 13 x 17 cm, v okvirju 21 x 30 cm)

"Leafing Through" (acrylic and pencil on paper, 13 x 17 cm, framed 21 x 30 cm)

Vzorci / Patterns

Vzorčenje - vzročenje.

A matter of patterns. Maternal, paternal.

Slikani žužki / Painted bugs

Krilca, antene, nožice, brenčalke. Nova slikanica je na planem!

Little wings, antennas, legs, humming songs. A new picture-book is out!

"Mogočni gozd je strmel proti goram in vabil k jezeru, v notranjosti

pa kot majhne otoke razkrival bujne travnike. Gozd je bil

pravcati raj za žuželke." 

Vesna Česen, Hrošček Vid zmore.

Ilustrirala: Tinka V. Oblikovala: Tanja Radež. Založile: eBesede, 2013.

Dva / Twosome

Zabrisi, migetanje, odkrivanje plasti, razplaščanje in slačenje, mehčave, žuborenje majskih pušeljcev so v teh ledenih, naravnost zimskih dneh utripnili na platnu namesto na kipečih travnikih. Koliko dotikov ... kolikokrat sta se morala čopič, prst srečati s platnom?

Cold days of May, cold fingers. Murmuring, buzzing meadows hidden behind rain curtains. A new canvas instead. (To soften the center.) How many times canvas had to be touched by a brush, a fingertip?

Dva - akril na platnu, 50 x 70 cm. (Naprodaj.)

Twosome - acrylic on canvas, 50 x 70 cm. (For sale.)

Rojstvo plesalke / Birth of a dancer

* 

(Zvočenje zadnjih dni: Bojan Z - Sabayle Blues)

mm za mm by mm

Bližine. / Closenesses.

Samogovori - finale. / Monologues - the grand finale.

"Zakaj sploh (moram) pisati? O raznih zgodbah ali delih njih ali o slutnjah in hrepenenju, ki se niso ali naj bi se zgodili? 

Ali iz njihovih osvetlitev in povezav nastane nekaj novega?

Ali bi lahko to bila umetnost?

Da nastane nekaj, česar (še) ni bilo, a je resničnejše od resnice same?

Aragonova misel je, da je treba obdržati dramo, če jemljejo svobodo, kajti življenje je svoboda ...

Je torej čas? Je torej treba?! Prav v sedanjem času?!"

(Majda Mencinger, Samogovori)

Majda Mencinger, Samogovori.

Ilustrirala: Tinka V. Oblikoval: Tomaž Perme. Uredila: Tanja Velagić. Zbirka: Previharimo viharje.

Založilo: Publicistično društvo ZAK, 2013.