Vozeljci zgodbarskega pletiva

Ideja se je posejala že pred leti. Nato ji je bil dodeljen stol v čakalnici meditev - tudi tistih, ki so nujne v omogočanju utelešenj (in ki ponavadi medijo zadnje) - in kretničar, ki zna prostor prekrižati s časom. Ko sem letos izvedela, da je uresničitev končno vse bliže, se je začelo hiteti. Uredniški predelki, prevetritev besedil in, z moje strani, osvežitev ilustracij, ki so se bile v tisti zadušni čakalnici že nekajkrat prepotile. Ta majski teden je Zgodbam iz Posočja, ki jih je spočel in rodil Tolminski muzej, naposled, hura!, naredil zadnji vozel.

Zgodbe iz Posočja: zgodovinska slikanica z vajami za ponavljanje.
Avtorica besedil: Dea Volarič. Avtorica vaj za ponavljanje: Karla Kofol. Ilustrirala: Tina Volarič. Uredila: Karla Kofol. Izdal: Tolminski muzej. 2010.

Knjižica je križanec med delovnim zvezkom za osnovnošolske zgodovinske meditacije, vodnikom po stalni razstavi muzeja in slikanico. Ducat fiktivnih štorij, cepljenih na tisto, kar razumemo kot zgodovinski faktum med kamenodobno piščaljo in Titovimi pionirji. Ali: drage mladenke in mladeniči, saj zgodovina, če malo drugače pogledate, sploh ni trakulji dolgčas! Zgodovina je zgodba na zgodbo, historija je ena sama štorija ... Muzejske muze pa itak znajo biti velike zapeljivke.

Karlina zamisel je dobra, in če je verjeti odzivom pedagoškega ljudstva na pravkar minulem Kulturnem bazarju, kjer jo je muzej predstavil, bo postala hit, hoho, se sme tako reči?, zgodovinskih učilnic in šolskih ekskurzij na Tolminsko.

Res pa je, da se je ob uresničevanju tega otročaja pripetilo nekaj neljubo neprijetnega ... Pogled na natisnjene knjižice nam je vsem podaljšal nosove ... Tiskarski laboratoriji in njihova čaranja so res vedno nepredvidljivi, vendar me je tokratni natis kot ilustratorko zares razžalostil. Škoda, zavzdihnem. Črno-bele ilustracije so posivele, kontrast se je pojavil na nepravih mestih - ponekod ga je preveč, drugod premalo -, najnežnejših lazur in linij ni več videti, tisk skorajda preveč spominja na fotokopijo ... Joj prejoj.

Za primerjavo podajam eno od ilustracij skupaj z originalom:




Škoda, ker se je v ilustracijah tako marsikaj izgubilo.

Pa vendar, knjižica je sedaj na polno zaživela. Če se bo kdo ob kakšni besedi ali potezi nasmehnil, bo ves trud poplačan in vsi zavzdihi bodo pozabljeni. Da o morda prebujeni radovednosti, kam neki se odpirajo vrata muzejske zakladnice, sploh ne govorim! ;-)

Realisation of a new interesting project has been born this week. Picture book-cum-history book-cum-guidebook (published by the Tolmin Museum, that's why their permanent exhibition was the starting point for this creation, although it goes further to the history of the region as well). It certainly was a good exercise of equilibrium between fiction and factum. Unfortunately, the print is quite bad, and illustrations turned out strangely greyish, many details have been lost, esp. the gentlest ones, and I can't be satisfied with contrasts neither. But, the child is here, and I'm sure there will be someone who will feel the sincerity and enthusiasm of its parents.

***

Ker bo knjižica na voljo le v omejeni količini in le na zelo izbranih mestih (eno med njimi je Tolminski muzej), za razširitev tvoje predstave o vsem skupaj pridam eno izmed zgodb. In ker v večerih že toplo puhti iz sanj minulega dne, ker se po travnikih vrtinčijo tople, pomirjujoče čričje melodije in ker je ravno danes tista vrtnica odprla svoj cvet, pri tem izberem Obisk.

"Na dvorišču tete Rože je rasla vrtnica, ki ji daleč naokrog ni bilo enake. S svojimi dolgimi poganjki je na gosto preraščala vso južno steno hiše in segala je že skoraj do strehe. Teta Roža je bila zelo ponosna nanjo in imela jo je tako zelo rada, da je vsak dan vsaj nekaj časa brkljala okrog nje. Pregledovala ji je liste, upogibala vejice in pozorno opazovala brste. Okopavala jo je in vsake toliko ji je postlala z jajčnimi lupinami. Okrog nje je na debelo trosila pepel, včasih tudi kavno usedlino. Zalivala in škropila jo je s čajem iz kopriv in ji enkrat ali dvakrat v letu privoščila celo tobak.

"Zgolj za vsak slučaj, če bi morda od kje prineslo uši," je ob takih priložnostih govorila.

Ko je vse to počela, se ji je zdelo samoumevno, da sta se z vrtnico pogovarjali. Teta Roža je govorila glasno, vrtnica pa neslišno. Vendar so morali cvetličini odgovori po nekem čudežu priti v glavo tete Rože, saj je vedno vedela, kaj vrtnica v tistem trenutku najbolj potrebuje. Tako je teta Roža vsako leto potrpežljivo čakala na svoj najljubši čas v letu. Nastopil je, ko so se iz popkov izvili rožnati cvetovi in je njihov omamni vonj napolnil dvorišče, se razširil med okoliške vrtove in zaplaval čez hiše. Cvetja je bilo vsako leto več, in ker ga je bilo toliko, so bili z njim obdarovani še prijatelji, sosedje in vsi, ki so poznali teto Rožo.

Ravno ko je napočil čas, ko vrtnice najbolj razkošno cvetijo, je njihov kraj vznemirila nepričakovana novica. Sprva se jim je zdela neverjetna, a kmalu se je izkazala za resnično. Skozenj se bo s svojim cenjenim gostom iz daljne Afrike peljal sam prvi mož njihove mlade države!

Novica je povzročila pravi direndaj. Spodbudila je vse vaščane, tudi tiste z najbolj zakotnih klancev, da so pometali in pomivali ulice ter pločnike. Očistili so vsa okna, izpraznili smetnjake in še celo muhe obrisali s cestnih svetilk. Na vrtovih so se sušile sveže oprane bele bluze in rdeče pionirske rute so bile skrbno zlikane. Čeprav je bilo dela čez glavo, so člani vaškega pevskega zbora ob večerih našli čas za vaje. Po natančnem premisleku je nastal venček domoljubnih pesmi, s katerim so želeli obiskovalcem izkazati dobrodošlico.

Nazadnje je napočil težko pričakovani dan. Ob cesti, ki je vodila skozi njihov kraj, so se pričeli zbirati pražnje oblečeni ljudje. Vsi so bili prijetno vznemirjeni in ponosni, ker bodo vsak čas pričakali tako visok obisk. Vse je bilo čisto kot iz škatlice, umita okna so se bleščala v soncu, hiše so krasile zastave, ki so plapolale v vetru, in pevski zbor se je uglaševal s prepevanjem ljudskih pesmi.

Nekomu je takrat padla v glavo zamisel, da bi gostom lahko v pozdrav pomahali s cvetjem. Šolarjem se je zdela zamisel lepa, posebna in za vsako ceno so jo hoteli uresničiti. Nemudoma so se razbežali med hiše, vendar rož niso našli nikjer. Pionirji so se zato kmalu zgrnili na vrt tete Rože, saj je le njena vrtnica prav v tistem jutru odprla na tisoče cvetov. Končno je napočil trenutek, ki so mu v preteklih dneh vsi namenjali toliko časa. Po cesti so se pripeljale črne limuzine, za steklom je bilo videti roko, ki jim je odmahala v pozdrav, in navdušenje je doseglo vrhunec, ko so avtomobile zasuli slapovi rožnatih cvetov.

Topel poletni vetrc jih je še pozno v noč vrtinčil po cesti in se z njihovimi lističi igral še dolgo potem, ko so se že oglašali bramorji, kobilice in črički."