Za obronkom
Hrib občuti svoje pobočje
kot jaz ta hrbet, ki se dviga in spušča,
ko diham.
Bukve mehko
sopejo, sapo
tiho vlečejo v pore kože.
Pravica do življenja
se raztaplja v nesmisel,
ko listi berejo besede,
zgodovino celuloznega srca,
dobro mi denejo,
dobro.
Po suhih hudourniških
strugah šumijo sence,
ki hladijo
iz preteklosti. Čeznje
so poveznjeni
z bršljanom zastrti
skoki srnjadi. Rjavo jesensko
sonce za krošnjami mi gleda
iz oči.
Tukaj
sem
brez konca.
2 comments:
Tinka, tvoja jesen je tak lepa, kamenčki tko fino pisani in sploh, da bi se najraje takoj zdajle zapeljala v vaše konce :) ... če dovoliš, bom tole tvojo kalilnico, ki sem jo, sram me bodi, šele danes našla, imela tak kot botanični vrt - da občasno pokukam vanjo, daleč od ponorelega sveta ...
Lepo bodi!
Nika
JuhuhuJ, Nika, dobrodošla! - tudi v naših koncih, kadar ti srce poželi. Iz tega srca tulele pa hvala za tvoje besede. Vau, botaničnemu vrtu me pa res še nihče ni postavil ob bok. :-) (Ma ja, seveda, ti se kar ustavljaj tu, le da vsaj nekaj časa ne prepogosto, da gole veje, ki si jih že videla, ne bodo postale vedno preenake.)
Lepo lepo tudi v tvojo jesenjado-serenado!
Post a Comment