Žuželčja.

"Mogočni gozd je strmel proti goram in vabil k jezeru, v notranjosti pa kot majhne otoke razkrival bujne travnike. Gozd je bil pravcati raj za žuželke."

Tako se začne. Marsikaj. Tokrat knjiga o hroščku Vidu (in mnogih njegovih žuželčjih kompanjonih), nova otroška slikanica - ilustracije so že naslikane, in knjigo zdaj čakajo nadaljnji tokovi nastajanja, preden jo bomo lahko pozdravili med nami. "Po čem neki bo dišala?" sem pred nekaj dnevi povprašala avtorico besedila, Vesno Česen, ko sva se skupaj veselili zlitja besed in podob. "Po čem bo dišala?" je pomislila - in izstrelila: "Po gozdu, morju, dišavnicah in tistem najlepšem - domišljiji."

Nastajanja so transformacije; nastanki so metamorfoze. Preobrazbe. To so nepričakovana razodetja in presenečenjsko zaobljeni "Oooooo"-ji. (Kaj res? Tak tako? Menda ne? Glej glej! Kdo bi si mislil!) Ustvarjanje je proces, preprežen z mnogoterimi pre-obrazi. Tudi tokratno nastajanje slikanice ni bilo nič drugačno. O gibkih prstih kompleksnosti, ki pretikajo niti, tudi nevidne, najbrž lahko vemo le vpleteni.
O spremljevalnih sobivanjih - oj, s čim vse! - tudi. V zadnjih tednih sva z Vesno vzklikali od navdušenja, ko sva odkrili, da naju istočasno obiskuje množica žuželk. Najini pogovori so odtistihmal postali zapletene diskurzivne strukture in bili slišati nekako takole: "Pomisli, od včeraj mi dela družbo tudi, ohoho!, majhen zelen kobilček, ki vsake toliko poskaklja čez delovno mizo, večji del pa preždi skrit in se vsake toliko izda le s tihim crrrrccrrrr. Od pravkar pa se z mano druži tudi rdeča pikapolonica, ki vzleta proti stropu nad mano in spet pristaja na ali tik ob ilustraciji, ki jo delam." - "Danes me je ob Blejskem jezeru obiskal nenavaden hrošček, ja, eden iz skupine vesoljskih." - "Zadnji dve uri mi je okoli luči nad delovno mizo neprestano brenčal - sršen!" - "Družba zadnjih dni na tej strani: iz ene kobilice so nastale tri, več vešč, milijarda komarjev, sršen se še vrača (gnezdi?), muhice, nekaj neznanega majhnega zelenega, kar skače (ne, ni kobilica, manjše je, čudnejše), nekaj neznanega majhnega rjavega, kar skače, tančičarica, rjav ščurek, pajki - in vse to samo na raztezu ene mize!" Potem so bili tu roji pikapolonic v njenem domu; kobilica, ki se je vzela iz teme in mi v enem skoku pristala na pramenu las tik ob obrazu, kjer je, medtem ko sem slikala, obvisela celo debelo uro. Še mnogo jih je bilo ... Žuželk je na milijone!
A hrošček Vid je en in edini. ;-) Bo - kmalu. Le svojo končno metamorfozo mora še doživeti. (Končno?)

 

 

  

 

 

(detajl) (detajl)

* * *

 

Nič skupnega (vsaj ne posredno, vsaj ne površno) nima s slikanico, o kateri pišem, a ob pogledu na neko krilatko odmeva pesem ljube Wisławe Szymborske.

Na poljski poti leži mrtev hrošč.
Skrbno je zložil tri pare nožic na trebuhu.
Namesto zmede smrti - snažnost in red.
Pogled nanj ni pretirano strašen,
njegov doseg je natanko omejen, od pirnice do mete.
Žalost ni nalezljiva.
Nebo je višnjevo.

Zaradi našega dušnega miru ne umrejo,
plitvejše smrti poginejo živali,
zapustijo - radi bi to verjeli - manj čustev in sveta,
odidejo - kot se nam zdi - z manj tragičnega odra.
Njihove krotke dušice nas ne strašijo v nočeh,
spoštujejo razdaljo,
vedo, kaj se spodobi.

In tako se ta mrtvi hrošč neobjokovan
svetlika v soncu na poti.
Že ko ga ošineš s pogledom, pomisliš:
Očitno se mu ni zgodilo nič važnega.
Vse važno je menda prihranjeno za nas.
Le za naše življenje in samo za našo smrt,
smrt, ki se ponaša z izsiljenim prvenstvom.

(Pogled od zgoraj, prev. Jana Unuk)