Med tihimi, kot ta gib počasnimi vzhajanji kroži, sijoča, da je kaj. Čeprav so jo včerajšnjo noč zakrivali oblaki in čeprav se je v trenutkih razmakov med njimi hladnobelo mesečinila, sem jo slutila rdečo. Rdečo, da je kaj. In prav nič tiho. Takole se je oglašala. (Nič čudnega, da mi je z vrtiljaka nepričakovano padla na mizo, med dlani, iz potez.)
Unexpected visit, the moon on my desk, in my hands, on the canvas, so very red, although what could be seen was only its silvery white light among the heavy clouds, yet so very red, and so very songful.
. . . . .
No comments:
Post a Comment