Večer je narisal diagonalo. Malo pred tem, zjutraj, se je na ledja hriba zleknil oblaček, malo zgoščenejša meglica, le toliko, da se ga je dotaknil, da je povezal neko razpolovitev, a bilo je dovolj. Bilo je v dnevu, ko se je prvič zapomladilo. In kosi so žgoleli, in sinice so se lovile. Priklanjam se.
Two mobile phone photos from the same day. It was a day when some first springlike hints reminded me of blue sky's true existence, of clouds' choreographies, of light touches between the sky and a hill, of something that has to come. Birds were singing. I bow before all.
3 comments:
Prav noro blagodejno je bilo in tudi sama sem gledala oblake, dokler mi žgečkljivo sonce ni zaprlo vek.
in sem se miže pustila božat sapicam ...
To je bilo sicer pred nekaj dnevi - danes dežuje in metalno sivo je. Nič modrine. Le v spominih, pod zaprtimi vekami, v pobožih in na drugi strani - diagonale.
Post a Comment